DOMOV        ZSSS        SINDEKS

KAJ JE IZJAVA O VARNOSTI Z OCENO TVEGANJA?

Izjava o varnosti je dokument, ki ga podpiše delodajalec. Z njo izjavlja, da izvaja vse ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu. Zaveže se tudi, da nevarnosti oz. tveganja preprečuje, da delavce o njih obvešča in jim v zvezi s tem daje navodila, da jih usposablja za varno delo in da zagotavlja materialna sredstva za te namene.

Ocena tveganja je pisni dokument v katerem so ocenjena vsa tveganja, ki so jim delavci izpostavljeni ali bi jim lahko bili izpostavljeni pri delu. Če je ta dokument pravilno pripravljen in upoštevan, je to lahko ključ za manj nesreč, poškodb, smrti in poklicnih bolezni na delovnem mestu.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) obvezuje delodajalca, da dokument izjava o varnosti z oceno tveganja objavi na običajen način in ga v delu, ki se nanaša nanj tudi posreduje delavcu. Dokumentacijo mora izročiti tudi delavskim predstavnikom, ki so pri njem organizirani.

Kje so največje napake obstoječih ocen tveganja?

Na prvem mestu je neustrezna vsebina. Pogosto so ocene tveganja le dokumenti nastali z metodo kopiraj-prilepi v nekih pisarnah najetih varnostnih družb, ki storitve ponujajo na trgu in jih delodajalec najame le zato, da minimalno zadovolji zakonski normi. Po navadi delodajalci teh ocen niti ne poznajo in obležijo v predalih, še manj jih poznajo delavci. Zanje je to lahko zelo usodno. Ocena tveganja namreč ni dokument, namenjen sam sebi, ampak služi temu, da tveganja predvidimo, se pred njimi zaščitimo, jih čim bolj omejimo in (p)ostanemo na delovnem mestu živi in zdravi.

Delodajalci so tisti, ki morajo poskrbeti, da je ocena vseh tveganj ustrezno izvedena. Te naloge delodajalce poveri izvajalcu medicine dela in strokovnemu delavcu za varnost in zdravje pri delu. Običajno so to varnostni inženirji. Medicinec in inženir morata sodelovati.

Izvajalec medicine dela mora narediti strokovne podlage za izjavo o varnosti in oceniti zdravstvena tveganja za opravljanje dela na določenem delovnem mestu. Zapiše katere bolezni lahko pričakujemo, in kakšna je njihova verjetnost in resnost. Iz tega potem izhajajo ukrepi s katerimi lahko ta tveganja zmanjšamo ali odpravimo (ergonomski, higienski, medicinski, preventivni …) in posebne zdravstvene zahteve dela, tako duševne kot telesne. Primer: pri  delu na višini delavec ne sme imeti motenj ravnotežja, kar medicinec preveri z ustreznim testiranjem, s t. i. vestibulografijo.

Da bi oba strokovnjaka tveganja pri opravljanju določenega dela ustrezno ocenila, ga morata poznati in zato si ga morata ne le ogledati, ampak pogosto opraviti tudi določene meritve. Če se to ne zgodi, tudi ustreznega svetovanja delodajalcu kako naj odpravi tveganja in delavcu kako naj se pred njim zaščiti, ne more biti, prav tako ne more biti posebnih zdravstvenih zahtev, ki sicer morajo biti sestavni del vsake popolne ocene tveganja.

Delavec bi moral biti s tveganji, ki ga prinaša opravljanje določenega dela pravzaprav seznanjen že pri predhodnem zdravstvenem pregledu, če se želi delodajalec izogniti tveganju, da delavec odkloni delo pa bi bilo najbrž smotrno, da so tveganja že sestavni del razpisa za neko delovno mesto in pred podpisom pogodbe o zaposlitvi. V praksi vemo, da se to ne dogaja. Še več, tveganj delavci praviloma ne poznajo, zlasti to velja za biološka in kemična in tako lahko leta delajo z nekimi kemikalijami in šele potem ko obolijo izvedo, zakaj je okrnjeno njihovo zdravje. Dolžnost obveščanja o tveganjih je pomembna, vsako delovno mesto pa mora biti opremljeno tudi z varnostnim listom iz katerega so vidna tveganja.

V oceni tveganja mora biti poleg zapisa o obdobnih zdravstvenih pregledih biti določeno tudi usposabljanje za varno delo. Če delavec za neko delo nima opravljenega ustreznega usposabljanja, lahko tako delo odkloni.

Zakaj se praksa ocenjevanja tveganj delovnih mest tako razlikuje od zakonske norme?

Velik problem je konflikt interesov. Delodajalec, ki je zadolžen za zagotavljanje ocenjevanja tveganja je plačnik izvajalcev in pripravljavcev te ocene. Plača tako medicino dela kot varnostnega inženirja. Pogosto zato tudi zahteva takšno oceno, ki bo njemu pomenila čim manj stroškov in mu prinašala čim manj zahtev. Delavčevo zdravje in življenje je prepogosto odvisno le od tega koliko je delodajalec pripravljen temu področju nameniti denarja.

Inšpektorji v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu odkrivajo veliko nepravilnosti, že nekaj let so njihove ugotovitve podobne (glej Letna poročila IRSD). Največ kršitev zaznajo prav glede ocenjevanj tveganj in izdelave izjave o varnosti z oceno tveganja. Sledijo pa kršitve glede zagotavljanja zdravstvenega varstva delavcev in usposabljanja delavcev za varno opravljanje dela. To mora biti opravljeno (seveda po ustreznem programu – inšpektorji ugotavljajo, da so ti velikokrat preveč splošni) tako ob sklenitvi delovnega razmerja kot tudi ob različnih premestitvah delavcev na drugo delovno mesto ter pri spremembah delovnega procesa.

Nujnost revizije ocene tveganja

Problem ocenjevanj tveganj je tudi, da pogosto niso ustrezno in pravočasno revidirana. To dejstvo inšpektorji pogosto zaznavajo. Zanimivo je predvsem, da je manj potrebnih revizij tam kjer ima delodajalec zaposlene strokovnjake za varnost in zdravje pri delu, več pa tam, kjer so opravljajo zunanji izvajalci, tudi če revizije niso najbolj nujne. Samo ugibamo lahko zakaj.

Kdaj je potrebno oceno tveganja revidirati in kako se to naredi lahko izveste iz Priročnika o učinkovitem ocenjevanju tveganja ali na usposabljanjih, ki jih organizira ZSSS. Opozarjamo pa na to, da je skrb za aktualnost in ažurnost ocene tveganja delodajalčeva dolžnost. Oceno tveganja pa mora popraviti vsakič, ki njeni elementi niso zadostni oz. ustrezni, ko se spremenijo podatki, na katerih je ocenjevanje temeljilo in ko obstajajo možnosti in načini za izpopolnitev oziroma dopolnitev ocenjevanja.

Revizija je lahko redna ali izredna, predstavniki delavcev pa imajo pravico in dolžnost, da delodajalca in strokovno službo nanjo opozorijo. Če se na zaupnikov poziv delodajalec ne odzove, naj zaupnik o tem obvesti inšpekcijo dela.

Delavski zaupnik ima lahko pomembno vlogo pri ocenjevanju tveganja!

Kako ga izvolimo, kakšne so njegove naloge in kako lahko svoje delo dobro in ustrezno opravlja, lahko izvemo iz več priročnikov v zavihku Knjižnica.

Praksa kaže, da delodajalec sam določi zaupnika za varnost in zdravje pri delu. To nikakor ni ustrezno, saj mora biti zaupnik oseba, ki uživa zaupanje med delavkami in delavci in ga ti izvolijo po zakonu o sodelovanju delavcev pri upravljanju. Lahko pa dela zaupnika za varnost in zdravje pri delu opravlja tudi član sveta delavcev, ki je prav tako izvoljen po omenjenem zakonu.

Iz Priročnika o učinkovitem ocenjevanju tveganju izvemo  kako pomembno je, da se delavski zaupnik z delavci redno, pravočasno in ustrezno posvetuje na vseh oddelkih in lokacijah delodajalca. Za to mu mora delodajalec zagotavljati plačane ure in sredstva.

Zaupnik se mora posvetovati tudi z delodajalcem, želeno pa je tudi, da sodeluje v skupini ocenjevalcev tveganja, v času ogleda delovnih mest.

Loading...