E-novica ZSSS št. 30/2024: Odločba Ustavnega sodišča o nezgodi pri delu delavca, napotenega na delo v tujino
Ustavno sodišče je na seji 18. aprila 2024 v postopku odločanja o ustavni pritožbi poškodovanega delavca, napotenega na delo v tujino, razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo v novo odločanje Delovnemu in socialnemu sodišču.
Ustavno sodišče je v tej zadevi presojalo stališče sodišč, da formalni delodajalec ne odgovarja za škodo, ki jo je delavec (pritožnik) utrpel pri delu na delovišču v tujini, kamor je bil napoten v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Toženi delodajalec naj namreč odškodninsko ne bi bil odgovoren, ker ni bil dejanski delodajalec na delovišču, saj ni organiziral dela na gradbišču, ni imel neposrednega nadzora nad pritožnikovim delom in ni bil tisti, ki bi moral dati pritožniku navodila za varno delo na tem delovišču.
Ustavno sodišče je odločilo, da je izpodbijano stališče v nasprotju z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo, saj omogoča, da se (formalni) delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v celoti (oziroma popolnoma) izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo pri nesreči pri delu, že zgolj zato, ker na delovišču v času opravljanja dela ni dejansko prisoten. Opozorilo je, da sta pri tem na praktični ravni pomen te ustavne zahteve in problem odgovornosti delodajalcev še dodatno izostrena v primeru napotitev delavcev v tujino in še posebno v primeru napotitev v tretje države, v katerih vsaj praviloma ti delavci niso varovani niti s pravom Evropske unije, ki zagotavlja minimalno raven varstva pravic napotenih delavcev. Ustavno sodišče je poudarilo tudi, da to ne pomeni, da odškodninsko odgovarja zgolj formalni in ne tudi dejanski delodajalec, kot tudi ne, da formalni delodajalec ne bi imel možnosti regresnih zahtevkov do morebitnih solidarnih odškodninskih zavezancev, ki pa v razmerju do delavca niso upoštevni.
Ustavno sodišče je odločilo, da sodišči prve in druge stopnje s sprejetjem sporne razlage zakonskih določb nista zagotovili izvrševanja iz 66. člena Ustave izhajajoče obveznosti za zagotavljanje pogojev dela v varnem delovnem okolju (66. člen Ustave RS – varstvo dela: Država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo.). Zato sta kršili pritožnikovo pravico iz 66. člena Ustave. Ustavno sodišče je izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo Delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.
