“Delaj varno, vrni se zdrav domov!”, Železarna Ravne
ZGODOVINA VARNOSTI IN ZDRAVJA PRI DELU V SLOVENIJI
Kratica VZD je do leta 2000 pomenila varstvo pri delu. Od leta 2000 naprej pa pomeni varnost in zdravje pri delu.
VZD ima v Sloveniji več kot 60-letno tradicijo, kar je izjemno tudi za države EU. VZD se je po 2. svetovni vojni začel razvijati v Sloveniji spontano in prostovoljno zgolj v najboljših podjetjih. Statistika iz tistih časov kaže, da so bile smrtne nezgode pri delu za današnje pojme nepojmljivo pogoste. Ljudje so brez izkušenj in nepripravljeni na tveganja prehajali iz kmetijstva na delo v industrijo. Miselnost, da mora delodajalec poskrbeti za varnost delavcev je šele nastajala. Nestor slovenskih varnostnih tehnikov je bil Avgust Kuhar (23.8.1906 – 17.10.1964). Pri njem so se brez formalnega izobraževalnega programa tako imenovani varnostni tehniki priučili prvih osnov stroke varnosti in zdravja pri delu oziroma »kako se dela varnost«. Takšni so bili torej začetki šolanja prvih strokovnjakov za varstvo pri delu v Sloveniji – varnostnih tehnikov. Vladimir Javor je v strokovni reviji Delo in varnost leta 1964 ob smrti Avgusta Kuharja zapisal:
“Veš prijatelj, že kar takoj ti povem, da si se lotil lepega, toda zaenkrat še vedno grenkega poklica!” Približno tak uvod pokojnega Avgusta Kuharja je bil namenjen premnogemu varnostnemu tehniku – novincu, ki so ga za začetek poslali na Ravne “gledat, kako izdeluje varnost”. Le čemu smo vsi romali tja? Nadejali smo se mi in tisti, ki so nas poslali, da nam bo tam poceni in v zelo kratkem času odkril vse varnostne umetnosti čarodej, po katerega zaslugi je glas ravenskih fužinarjev šel dalje kot v deveto vas, obkrožil vso našo domovino in se čul še v zamejstvu. Toda ta naša tiha upanja in pobožne želje so kajpak morale hitro usahniti ob snidenju in prvih besedah tega čudovitega moža. Kmalu nam je postalo jasno, da ne gre za čudeže, da se varnost ne gradi s sugestijami od zgoraj, še manj pa z ukazi te ali one vrste, ampak predvsem z dobro voljo in sodelovanjem slehernega člana delovnega kolektiva…”
Avgust Kuhar je bil eden prvih, ki je v Sloveniji in Jugoslaviji pisal prve priročnike, kako se dela varnost pri delu.
Tukaj je nekaj njegovih del:
- Kuhar Avgust, Male obratne izboljšave. Pomen in organizacija predlogov za izboljšanje dela., Lj. Izd. Federalni odbor ESZDNJ za Slovenijo., ZdT 1946. 46 str. 8ž. (Sindikalna knjižnica 2.)
- Kuhar Avgust, Delovna varnost. Bistvo, dolžnosti in organizacija borbe proti obratnim nesrečam v industriji in obrti. (:Primeri iz železaren.:)/Spisal/A. Kuhar, Lj. Državni zavarovalni zavod – Direkcija za Slovenijo, Zaščitna služba (MbT) 1954. 140 str. 80. 2500 izvodov
- Avgust Kuhar, Racionalizacija. Pojmi in ukrepi za povečanje storilnosti dela v industriji in obrti, V Mb. Založba obzorja. (MbT) 1955. 170 + (II) str. s slikami. 80. 2000 izvodov, 21 cm
- Avgust Kuhar, Sigurnost rada u industriji i zanatstvu. Primeri iz željezara. Beograd. Tehnička knjiga. (Preveo sa slovenačkog Danimir Belle. Štampa: Grafiæko preduzeæe “Slobodan Jović”) 1955 . 140 + (IV) str. 80str. 5-6: Marijan Dular: Predgovor originalu. Naslov izvirnika: Delovna varnost v industriji in obrti
- Kuhar Avgust, Delaj varno. Ljudska tehnika poziva v borbo proti nesrečam pri delu. (Sestavila Avgust Kuhar in Franjo Aleš. Opremil Janez Trpin. Lj. Življenje in tehnika. Sodelovali so: Republiški zavod za socialno zavarovanje in Državni zavarovalni zavod. T Umetniški zavod za litografijo 1957. 16 str. s slikami. 13 X 21 cm.(Mala tehnična knjižica Življenje in tehnika 3.)
Tisti, ki so v podjetjih prevzeli strokovna dela varnosti pri delu, so se začeli povezovati v društva, da bi si izmenjevali znanje.
Primer iz zgodovine: Društvo varnostnih inženirjev Ljubljana (DVILJ), ki zdaj združuje strokovnjake s področja varnosti in zdravja pri delu predvsem iz širše ljubljanske regije, deluje že od leta 1955. Dne 14. 10. 1955 je bil v Ljubljani na pobudo Zlatka Šormana in Ludovika Kavsa ustanovni občni zbor Društva varnostnih inženirjev in tehnikov LRS (DVIT), katerega pravni naslednik je sedanje ljubljansko društvo. Ustanovnega občnega zbora se je udeležilo 60 zastopnikov iz vseh glavnih industrijskih področij oziroma panog iz vse Slovenije, saj je društvo v začetku združevalo poleg ljubljanske še gorenjsko in dolenjsko regijo. V pravilih društva je bil jasno poudarjen namen: »pospeševati napredek in razvoj higiensko tehnične zaščite pri delu ter varstvene vzgoje, izpopolnjevati strokovno raven svojih članov, zastopati materialne in moralne koristi svojih članov ter gojiti stike s sorodnimi strokovnimi društvi doma in v inozemstvu. Izdajalo bo strokovne članke, literaturo, prirejalo strokovne razstave.« Redni člani so lahko postali vsi, ki so se poklicno ukvarjali z vprašanji varnosti pri delu. To so bili predvsem varnostni inženirji in tehniki, obratni zdravniki, industrijski higieniki, inšpektorji dela in poklicni referenti za higiensko tehnično zaščito pri delu. Ustanovitev Društva varnostnih inženirjev in tehnikov, ki je bilo prvo v državi, je pomenilo velik korak naprej v razvoju stroke – znanosti varnosti in zdravja pri delu in poklicnem izpopolnjevanju predstavnikov naše stroke (Delo in varnost 10-11/1956). Društvo oziroma njegovi člani so pričeli širšo družbeno akcijo dokazovanja potrebnosti strokovnega dela na področju varnosti pri delu. V tistem obdobju smo imeli v Sloveniji vsako leto približno 100 smrtnih nezgod pri delu. Pričeli smo usposabljati delavce in vodilne delavce v tovarnah in podjetjih, organizirali smo usposabljanja varnostnih inženirjev in tehnikov, vse s ciljem: razširiti znanja in vedenja s tega področja na čim širši krog ljudi.
Znak slovenske stroke varnosti in zdravja pri delu je povzet po znaku evropskega leta VZD 1992
Letnice ustanovitve najstarejših društev varnostnih inženirjev in tehnikov in institucij VZD:
1955 | Društvo varnostnih inženirjev in tehnikov Ljudske republike Slovenije LRS (DVIT) – danes Društvo varnostnih inženirjev Ljubljana |
1955 | Društvo varnostnih inženirjev in tehnikov Maribor |
1959 | Društvo varnostnih inženirjev Celje |
1960 | ZVD Zavod za varstvo pri delu v Ljubljani |
1961 | Društvo varnostnih inženirjev Severnoprimorske regije – Nova Gorica |
Začelo se je torej desetletje po 2. svetovni vojni prostovoljno tam, kjer so direktorji večjih podjetij ugotavljali, da je preveč nezgod pri delu. Na sistemski ravni pa je VZD postal obveznost vsakega delodajalca šele od 4. aprila 1965, ko sta tedanja voditelja SFR Jugoslavije Josip Broz Tito in Edvard Kardelj podpisala ukaz o razglasitvi Temeljnega zakona o varstvu pri delu – prvega takšnega zakona v jugoslovanski zgodovini.
4. april je bil v 1980-tih letih razglašen za jugoslovanski dan varstva pri delu v spomin na ta 4. april 1965. Postal naj bi priložnost za pregled doseženega na področju varstva pri delu z namenom spodbujati razvoj varstva pri delu, humanizacijo dela ter zmanjševanje števila poškodb pri delu, poklicnih bolezni in invalidizacije delavcev. Vsako leto je bilo razdeljeno določeno število kipov, plaket in medalj »Zlato sonce« dobitnikom iz vseh federalnih enot takratne Jugoslavije. V Sloveniji je po letu 1988 vodenje akcije prevzela tedanja enotna Zveza sindikatov Slovenije. Na podlagi vsakoletnega javnega razpisa v sindikalnem glasilu Delavska enotnost so kandidate za priznanja predlagali občinski sveti sindikatov oziroma republiški odbori sindikatov dejavnosti v tesni povezavi z društvi varnostnih inženirjev in tehnikov. Slovenija je v akciji sodelovala od leta 1987 do 1989. V slovenskih delovnih organizacijah, ki so prejele kip »Zlato sonce« je Zveza sindikatov Slovenije organizirala tudi svečano medijsko predstavitev dobitnikov v Sloveniji. Po osamosvojitvi Slovenije promocijska moč podeljevanja nagrad ni bila pozabljena. Od leta 1997 dalje pa Fundacija Avgusta Kuharja, ki jo je ustanovila Zveza društev varnostnih inženirjev Slovenije, vsako leto podeljuje slovenske nagrade Avgusta Kuharja za izjemne dosežke v stroki varnosti in zdravja pri delu.
1960-ta in 1970-ta leta so bila leta zlate generacije zavzetih strokovnjakov, ki je na podlagi sistemskega zakona uvedla varnostne inženirje in obratne ambulante v vsako podjetje ter s timskim pristopom stroke pripravila impresivno število pravilnikov o varnem delu, uvedla kriterije za beneficirano delovno dobo na najtežjih delih, ugotavljala poklicne bolezni, itd.
Predstavnik te zlate generacije je bil tudi dr. Janko Sušnik (1927–2005), slovenski zdravnik in doktor znanosti, ki je v zdravstvenem domu na Ravnah na Koroškem v letih 1969–1993 vodil službo za medicino dela, prometa in športa. Bil je redni profesor za medicino dela na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Objavil je več kot 50 člankov v domačih in tujih strokovnih revijah in je avtor knjig Ocenjevalna analiza delovnega mesta (1983, v soavtorstvu z drugimi), Položaj in gibanje telesa pri delu (1987), Toplotna obremenitev in obremenjenost (1990) ter Ergonomska fiziologija (1992).
Na pobudo Društva varnostnih inženirjev in tehnikov LRS je bil leta 1960 ustanovljen Zavod za varstvo pri delu ZVD kot nekakšna doktrinarna institucija. Na pobudo Društva varnostnih inženirjev in tehnikov Maribor je bil leta 1967 ustanovljen Tehnični biro za varstvo pri delu v prostorih Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor – današnji IVD Inštitut za varstvo pri delu in varstvo okolja Maribor. Društva varnostnih inženirjev so skrbela za prenos dobre prakse v vsa podjetja. Značilno za slovensko stroko VZD je, da so strokovni delavci stalno študirali ob delu in postali najprej varnostni tehniki in nato še diplomirali najprej na višji, nato visokošolski in končno na univerzitetni ravni.
Dejstvo je, da je imela Slovenija enega prvih programov za študij na področju VZD v Evropi. Prvi začetki pravega izobraževanja in vzgoje na področju varstva pri delu segajo v leto 1954, ko je Zavod za preučevanje varnosti pri delu Socialistične republike Slovenije v okviru dopisne šole organiziral enoletno izobraževanje za področje Slovenije in Jugoslavije. Leta 1960 je bila ustanovljena prva strokovna višja šola za varstvo pri delu pri Zavodu za izobraževanje kadrov in preučevanje organizacije dela v Kranju. Iz tega programa je leta 1963 nastala dvoletna Višja tehniška varnostna šola v sestavu Višje šole za organizacijo dela v Kranju. Leta 1966 pa je Zveza varnostnih inženirjev in tehnikov ustanovila samostojno Višjo tehniško varnostno šolo, prvo samostojno višjo šolo za varstvo pri delu v Evropi! Verificirana je bila leta 1969 in kljub »pogostemu nasprotovanju in težnjam po ukinitvi« z novimi generacijami kvalificiranih strokovnjakov zarezala vidno sled v slovensko pojmovanje varstva pri delu in varnostno kulturo. Slovenska društva varnostnih inženirjev so med drugim v tistih časih dala pobudo za ustanovitev zavoda in inštituta za varstvo pri delu v Ljubljani (danes ZVD) in Mariboru (danes IVd) ter za višješolski študij. Na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani danes poteka prvostopenjski univerzitetni študijski program Tehniška varnost za pridobitev strokovnega naslova diplomirani inženir tehniške varnosti (UN).
Zakon o varstvu pri delu (ZVD) iz leta 1974 je z nekaterimi dopolnitvami in podzakonskimi akti kljub zastarelosti zaradi spremembe političnega sistema in lastninjenja podjetij po letu 1991 ostal v veljavi vse do leta 1999 (Uradni list Socialistične republike Slovenije SRS 32-391/1974). V času poosamosvojitvene gospodarske krize namreč VZD ni bil prioriteta ne za podjetja in ne za politike.
Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je kljub stalnim protestom in pozivom Zveze svobodnih sindikatov Slovenije zaradi pomanjkljivih predpisov prenehalo verificiranje poklicnih bolezni vse do leta 2017! Celih 25 let ni bilo politične volje za ureditev tega ključnega dela sistema varnosti in zdravja pri delu.
Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je slovenska industrija izgubila jugoslovanski trg, zaradi česar je praktično vsem podjetjem vsaj začasno grozil stečaj. Število brezposelnih se je dobesedno podeseterilo. Takrat je bila strategija preživetja razdelitev velikih podjetij na manjše samostojne poslovne enote, da bi vsaj nekateri deli prvotnega podjetja preživeli na globalnem trgu. Varnostnim inženirjem je bilo svetovano, naj začnejo tržiti svoje storitve na trgu. Zavod za varstvo pri delu ZVD je bil prepuščen trgu in prenehal delovati kot doktrinarna institucija. Tako se je zgodilo, da imamo sedaj v Sloveniji največji delež delodajalcev v EU, ki imajo zunanjega izvajalca VZD. Odpravljene so bile tudi vse obratne ambulante, zato so delodajalci sklepali pogodbe z zunanjimi izvajalci medicine dela v javnih zdravstvenih zavodih ali z samostojnimi podjetniki.
Kakšen čas je bil čas slovenskega osamosvajanja, se lahko razbere iz utemeljitve nagrade Avgusta Kuharja za Mirka Vošnerja v letu 2009:
Železarna Ravne je po osamosvojitvi Republike Slovenije v letu 1991 izgubila 80 odstotkov svojega trga – med drugim tudi proizvodnjo zahtevnih jekel za namensko proizvodnjo Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Jugoslavija je bila namreč ena izmed šestih držav, ki so izdelovale vojaška reaktivna letala. Med drugim se je tik pred razpadom Jugoslavije snovala proizvodnja najsodobnejšega nadzvočnega vojaškega letala, za katerega je železarna izdelala vrhunsko zlitino iz železa, niklja, molibdena, kroma in titana. Kot dodaja Mirko Vošner, je inženir metalurgije Marjan Velikonja v začetku tranzicijskega obdobja po letu 1991 na podlagi posredovanja prve Demosove vlade in na podlagi svojih dotedanjih bogatih izkušenj iz dela v nemški metalurški industriji pomembno pomagal Železarni Ravne pri pridobivanju nadvse potrebnih novih evropskih trgov in uvajanju sodobnih menedžerskih oblik dela. Inženir Velikonja je med drugim terjal vključitev vodje službe varstva pri delu v delo vršnega menedžmenta, kar je še dodatno dvignilo raven izvajanja ukrepov varnosti in zdravja pri delu v s tehnološkega vidika nevarnem delovnem okolju. V začetku 90. let je z mednarodno konzultantsko firmo Mc Kinsey sodeloval pri projektu kadrovskega prestrukturiranja Železarne Ravne in kasneje še sistema Slovenskih železarn. Priporočilo zaključka projekta prestrukturiranja je bila reorganizacija Železarne Ravne na ključna proizvodna podjetja ter na 15 storitvenih oz. t. i. servisnih in stroškovno mnogo bolj obvladljivih podjetij. Sedaj na območju nekdanje Železarne Ravne deluje 50 pravnih in fizičnih oseb. V skladu s to usmeritvijo je Mirko Vošner sprejel izziv in marca 1994 s sodelavci ustanovil eno prvih podjetij v Sloveniji za izvajanje strokovnih nalog varnosti in zdravja pri delu, Biro za varnost pri delu, skrajšano BVD-Ravne, d. o. o. V osnovni kapital novoustanovljenega podjetja so ustanovitelji vložili med drugim tudi vso odpravnino, ki so jo prejeli ob prehodu v novo organizacijsko obliko iz Železarne Ravne. Postalo je uspešno pilotno podjetje z dovoljenjem za delo za strokovne naloge varnosti pri delu. Podjetje, sprva usmerjeno predvsem v podjetja nekdanje Železarne Ravne, je začelo svoje storitve nuditi tudi širšemu gospodarskemu okolju na Koroškem. Ker so bila prva dovoljenja za delo za zunanje strokovne službe s posebnim pravilnikom izdana šele leta 1996, je BVD-Ravne v prvih letih svojega delovanja lahko strokovna dela za podjetja izven železarne opravljal le z izrecnim pisnim dovoljenjem pristojnega inšpektorja za delo, ki je razumel potrebe zagotavljanja varstva pri delu v tranzicijskem času.
Zadnje poglavje v zgodovini slovenske VZD se je začelo leta 1998 s kandidaturo Republike Slovenije za polno članstvo v Evropski uniji EU. Slovensko zakonodajo je bilo treba uskladiti/harmonizirati z evropskimi direktivami na področju varnosti in zdravja pri delu. Leta 2000 je začel veljati z evropskimi direktivami harmonizirani Zakon o varnosti in zdravju pri delu ZVZD. Do leta 2004, ko je Slovenija postala članica EU, so bili z evropskimi direktivami harmonizirani tudi vsi podzakonski akti. Delodajalčeva listina »izjava o varnosti z oceno tveganja« in delavski zaupnik za varnost in zdravje pri delu oziroma svet delavcev sta postala ključna elementa sistema varnosti in zdravja pri delu. Za izvajanje strokovnih nalog so obvezna dovoljenja za delo in akreditirani postopki. Leta 2011 je ZVZD nadomestil ZVZD-1, ki je razširil VZD tudi na psihosocialna tveganja ter uvedel še druge novosti v skladu s sodobnim dojemanjem poslanstva VZD.
Glej tudi: Zgodovina stroke varnosti in zdravja pri delu, spletna stran Fundacije Avgusta Kuharja na tej povezavi
60 LET STROKE VARNOSTI IN ZDRAVJA PRI DELU
Ob 60. obletnici delovanja Društva varnostnih inženirjev Ljubljana: Visoka obletnica slovenske stroke varnosti in zdravja pri delu – Z Društvom varnostnih inženirjev Ljubljana že 60 let v družbi najboljših (1955–2015), Lučka Böhm
Slavnostna akademija ob 60 letnici delovanja Društva varnostnih inženirjev Ljubljana, 5. 10. 2015 v ljubljanski Mestni hiši.
ZA ZGODOVINSKI SPOMIN:
Janko Švajger, Varnost pri delu, Teorija in praksa,1973
Predpisi za zaščito delavstva, 1924, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev
Zgodovinski plakati varnosti in zdravja pri delu
Nina Vodopivec: Poklicne bolezni in z delom povezane bolezni v Sloveniji, 2022