Mikroklima

Meritve toplotnega ugodja na delovnem mestu

Glej tudi:

Vročinski val in delo v prostorih

Vročinski val in delo na prostem

Delo na mrazu

Obdobne preiskave škodljivosti v delovnem okolju

Strokovni delavec za varnost pri delu

Mikroklima je ključni dejavnik udobja na delovnem mestu. Kadar so temperatura, relativna vlažnost in hitrost gibanja zraka v mejah zahtev in v pravem razmerju glede na delo (napor), ki ga posameznik opravlja, govorimo o toplotnem udobju. Ob odstopanju govorimo o hladnih oziroma vročih razmerah ali prepihu. Delodajalec je dolžan poskrbeti, da so toplotne razmere v delovnem okolju prilagojene telesnim potrebam delavcev glede na naravo dela ter fizične obremenitve. Izjema so delovna mesta v hladnih in vročih okoljih. S toplotnim neudobjem se pogosto srečujejo delavci v gradbeništvu, elektrogospodarstvu, telekomunikacijah, livarstvu, živilskopredelovalni industriji, kmetijstvu, gumarski industriji, komunali, poklicni vozniki ipd.

Do preobremenjenosti oziroma do neugodja lahko privedejo visoke temperature nad 28 °C, nizke temperature, prepih, zelo suh ali vlažen zrak ali npr. nedelujoče oziroma nevzdrževane klimatske naprave. Toplotne razmere v prostoru je treba urediti za udobje delavcev. Če delo poteka na prostem, pa je pomembna pravilna izbira delovne obleke ter pravilno organiziranje dela, upoštevajoč toplotne razmere.

Temperatura v zaprtih delovnih prostorih: Kjer se opravlja mentalno in lažje fizično delo, je primerna temperatura delovnega okolja med 23 in 26 °C poleti in med 20 in 24 °C pozimi. Temperatura zraka ne sme presegati 28 °C. Izjema so le vroči delovni prostori, ob katerih pa mora biti poskrbljeno za hladnejše pomožne prostore, hodnike in stopnišča, kjer temperatura ni višja od 20 °C, kamor se delavec lahko po potrebi umakne.

Tolmačenje MDDSZ:

Kaj je vroči delovni prostor, 2017

Tudi za delo v šotorih velja, da mora delodajalec poskrbeti, da temperatura zraka ne preseže +28°C , 10.7.2017

Temperatura in delo na prostem: Delodajalec mora delavcem, ki opravljajo lažja fizična dela na prostem na stalnih delovnih mestih, med 1. novembrom in 31. marcem omogočiti občasno obiskovanje ogrevanega prostora, če zunanja temperatura zraka pade pod +16 °C. Zahteve za delovna mesta na začasnih in premičnih gradbiščih opredeljuje Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih. Na gradbišču je treba zagotoviti prostor za ogrevanje delavcev, v katerem mora biti temperatura v obdobju med 15. oktobrom in 30. aprilom vsaj 20 °C.

Prezračevanje in klimatske naprave:

Negativen vpliv na zdravje ima vsekakor tudi onesnažen zrak. Povzroča glavobole, suhe oči in grlo, utrujenost, kožne izpuščaje, razdražljivost ipd. Dolžnost delodajalca je, da poskrbi za svež zrak v delovnem okolju. To doseže s prezračevanjem z dovodom svežega zraka glede na delovne postopke in fizične obremenitve delavca pri delu.

Ločimo dve vrsti prezračevanja:

naravno – preko okenskih ali drugih odprtin, vendar delavci pri tem ne smejo biti izpostavljeni prepihu, ki povzroča neugodje ter prehlade in vnetja;
umetno – s pomočjo prezračevalnih oziroma klimatskih naprav. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih določa, kaj je naravno prezračevanje ter kje sme oziroma ne sme biti načrtovano.

Umetno prezračevanje zahteva redno čiščenje in vzdrževanje prezračevalnih oziroma klimatskih naprav, kar znatno vpliva na zdravje delavcev. Pravilnik posebej navaja zahteve za zrak, pomešan z inertnim prahom/prahom trdega lesa/ rakotvornimi, alergenimi in podobnimi snovmi, ki se vrača nazaj v delovni prostor.

Relativna vlažnost:

Relativna vlažnost dovedenega zraka s prezračevalno oziroma klimatsko napravo mora biti odvisna od njegove temperature in ne sme presegati teh vrednosti:

80 % pri temperaturi zraka, ki je enaka ali nižja od 20 °C;
73 % pri temperaturi zraka, ki je enaka ali nižja od 22 °C;
65 % pri temperaturi zraka, ki je enaka ali nižja od 24 °C;
60 % pri temperaturi zraka, ki je enaka ali nižja od 26 °C;
55 % pri temperaturi zraka, ki je enaka ali nižja od 28 °C.

Relativna vlažnost dovedenega zraka ne sme biti nižja od 30 %!

Merjenje mikroklime:

Mikroklimo praviloma merimo v poletnem in zimskem letnem času. Gostota meritev preko dneva je odvisna od delovnega procesa in števila delovnih izmen. Na klimatsko variabilnih delovnih mestih jo je treba meriti bodisi kontinuirano, bodisi v kratkih razmikih. Za počutje človeka je pomembno še merjenje relativne vlage, toplotnega sevanja in hitrosti gibanja zraka.

Pomni:

- Toplotno udobje se izračuna z indeksom toplotnega udobja. Klimatsko udobje se definira kot stanje, ki se ne zazna niti kot hladno, niti kot vroče, v katerem je gibanje zraka prijetno in ga ne občutimo, ko zrak ni niti suh, niti vlažen in ko nošenje obleke ne čutimo kot breme.
- Za nepravilno rabo klimatskih naprav zaradi prevelike temperaturne razlike med zrakom v prostoru in zunanjim zrakom so še posebno občutljive nosečnice in starejši delavci.
- Visoke temperature znatno vplivajo na ženske, ki se spopadajo z menopavzo. Zato je smiselno upoštevanje te ranljive skupine pri ocenjevanju tveganja.
- Delavski zaupnik za varnost in zdravje pri delu naj preveri, ali se meritve mikroklime opravljajo v razmerah, v kakršnih delavci dejansko delajo. Pogosto se namreč dogaja, da pred izvajanjem meritev v podjetjih prezračijo delovne prostore, saj tako dosežejo želene vrednosti meritev, ki pa niso realne!
- Delavski zaupnik naj od delodajalca zahteva sprejem ustreznih ukrepov za zmanjšanje prekoračenih temperatur oziroma zahteva inšpekcijsko nadzorstvo, če meni, da delodajalec ni zagotovil ustreznih varnostnih ukrepov.

Ocena tveganja in mikroklima:

Ocena tveganja naj glede mikroklime obravnava:

ali gre za delo v zaprtem prostoru/delo na prostem/terensko delo/delov hladilnici;
podatke o temperaturi na delovnem mestu, relativni vlažnosti, gibanju zraka glede na predpisane mejne vrednosti;
indeks PMV udobja (kazalca toplotnega udobja) in kako ga občuti delavec (delavec poda svoje mnenje kot udobje/nelagodje);
primernost obleke, obutve in prehrane (kalorična vrednost obroka, topli/ hladni napitki) glede na toplotne razmere ter napor dela;
opremljenost/neopremljenost prostorov s klimatskimi napravami;
način prezračevanja/izmenjave zraka (naravno ali ventilacijsko);
morebitni prepih;
ali so pozimi pri delu na prostem na voljo prostori za ogrevanje;
enakomernost toplotnih razmer poleti in pozimi;
pogostnost pritožb posameznikov;
zdravstveno spričevalo o primernosti delavca, ki dela na mrazu/vročini;
regulacijo in vzdrževanje grelnega/hladilnega sistema;
obravnavo ranljive skupine delavcev.

Vsi ukrepi, tudi začasni, morajo biti opredeljeni v pisni izjavi o varnosti z oceno tveganja.

Ukrepi:

Tehnični ukrepi proti visokim / nizkim temperaturam:

klimatske naprave in prezračevalne naprave, nižanje vlage v zraku s pomočjo »air conditioninga« in naprav za odstranjevanje vlage (predvsem pri poklicnih kuhinjah);
sistem nadomeščanja slojev zraka (predvsem pri poklicnih kuhinjah);
namestitev rolo vrat npr. v mehaničnih delavnicah, skladiščih ipd.;
namestitev toplotnih zaves na vhodih.

Začasni organizacijski ukrepi pri temperaturah nad 28 °C:

prerazporeditev delovnega časa;
krajši delovni čas;
pogostejši in daljši odmori;
ponudba ustreznih osvežilnih napitkov;
zmanjšanje intenzivnosti dela;
kot skrajni ukrep tudi prekinitev delovnega procesa.

Osebna varovalna oprema:

Oblačila proti vročini: Varujejo pred toploto, ki jo povzročajo močno sevanje, vroči plini in ogenj (plameni) kot tudi stik z vročimi površinami. Za izdelavo zaščitnih oblek proti vročini se uporabljajo npr. tkanine iz volne, bombaža, posebnih vlaken in usnja. Vpliv toplotnega sevanja se bistveno zmanjša tudi z odbojno gornjo plastjo iz aluminija. Oblačila za delo v livarnah, topilnicah, železarni, pred povišanimi temperaturami, IR-sevanjem in za neposredno zaščito pred odletavajočimi stopljenimi kovinskimi delci ter plamenom so izdelana iz skrbno izbranih, najkvalitetnejših alu-aramidnih materialov, ki so še dodatno impregnirani z ognjevarnim premazom. Delavci, ki delajo na vročini, morajo nositi tudi spodnja oblačila iz bombaža, še boljše pa je, če so ta oblačila iz volne ali posebnih vlaken. Tako se namreč poveča zaščitni učinek in izboljša udobnost nošenja.

Varovalna oblačila proti mrazu se uporabljajo pri temperaturah pod -5 °C. Varujejo pred učinki izjemnega mraza, npr. pri delu v hladilnicah, na prostem pri zelo nizkih temperaturah in pri dejavnostih z malo gibanja na prostem v hladnih letnih obdobjih. V standardu so navedene zahteve za toplotno izolacijo celotnega oblačila, vključno s spodnjim oblačilom, kot tudi za zračnost, odpornost proti prepuščanju vodne pare in za količnik prepuščanja vodne pare. Toplotno izolacijo varovalnih oblačil proti mrazu, ki je bistveno boljša od tiste pri zimskih varovalnih oblačilih, zagotavljajo v glavnem večplastne z vato podložene in prešite tkanine iz naravnih ali umetnih vlaken.

Rokavice za zaščito pred mrazom

Zmogljivostni nivoji so:

odpornost proti konvekcijskemu (prevodnost, prenos) mrazu (0-4)
odpornost proti kontaktnemu (stik) mrazu (0-4)
neprepustnost (penetracija) za vodo

Varovalna oblačila pri slabem vremenu imajo lastnosti varovalnih oblačil pred slabimi vremenskimi vplivi, vetrom in temperaturo okolice, ki je višja od -5°C. Varovalna oblačila proti slabemu vremenu zaščitijo telo pred vplivi vetra, padavin in talno vlago. Uporabljajo jih delavci v gradbeništvu in pri delih na cestah, v gozdu, nujnih vzdrževalnih delih, delih na ladjah. Priporočamo, da imajo oblačila test o nepremočljivosti. Takšen test za tekstilije je hidrostatični tlačni preskus po standardu, znan je tudi Bundesmannov preskus dežne prhe. Tudi če so tekstilije nepremočljive, pa se slabe točke pokažejo potem, ko iz njih izdelajo dežni plašč in druga oblačila ter izdelke za dež. Pri delovnih oblačilih imajo veliko vlogo mehanske obremenitve, saj so deli oblačil na kolenih, komolcih in ramenih drugače obremenjeni kot npr. na hrbtu. Ko se oblačilo sešije, se šele na testiranjih na njem pokažejo točke, kjer dež premoči! Zato se delajo testi na sešitih, izdelanih oblekah v dežni prhi. V kombinaciji s termopodlogo služijo ta oblačila hkrati tudi kot oblačila, ki varujejo pred mrazom do -5 °C. Zelo pomembna lastnost pa je »dihanje« (prenos toplote in vlage) nepremočljivih tekstilij, saj oblačilo ne sme povzročiti pregretja telesa. Delo je torej lahko udobno tudi v dežju, in to toliko bolj, kolikor bolj je proizvajalcu materiala in izdelovalcu varovalnega delovnega oblačila uspelo najti ravnotežje med nepremočljivostjo materiala in prepustnostjo za zrak in vlago.

Nasveti:

V delovnih prostorih, opremljenih s klimatskimi napravami, se v vročih poletnih mesecih priporoča, da temperaturno odstopanje v delovnem prostoru ni nižje od 7 °C glede na zunanjo temperaturo.
Usposabljanje zaposlenih o:
- z vročino povezanih zdravstvenih težavah (prepoznava znakov dehidracije, izčrpanosti, omedlelosti, vročinskih krčev, vročinske izčrpanosti, vročinske kapi itd.);
- dejavnikih, ki povišajo delavčevo občutljivost za vročino, kot so starost, teža in nekatera zdravila, alkohol.
Izogibanje slanim, sladkim in začinjenim jedem, ki vzpodbujajo žejo, izogibanje kofeinu, ki povzroča dodatno dehidracijo.
Izmenjava dela in počitkov v hladnejših prostorih za zmanjševanje vročinskega stresa. Zahtevna dela naj se opravijo v zgodnjih jutranjih urah, ko je temperatura zraka še nizka.
Delo v ekstremno vročih razmerah naj se izvaja v paru zaradi morebitnega nudenja medsebojne pomoč
Primernost obleke in prehrane glede na temperaturo delovnega okolja ter delovni napor (pri tem je potrebno poudariti individualno prilagojenost obleke glede na delovni napor).
Delavski zaupnik mora zastopati delavca, ko ima ta občutek slabega zraka, pa čeprav so koncentracije škodljivih snovi in izmenjava zraka v predpisanih mejah – gre za tako imenovano udobje na delovnem mestu.
Vlogo pri reševanju problematike v zvezi s toplotnimi razmerami ima Inšpektorat RS za delo. Ta izvaja inšpekcijske nadzore, obravnava prijave, pritožbe, sporočila in druge vloge, med drugim tudi v zvezi s toplotnimi razmerami na delovnem mestu. Inšpektorat RS za delo ima na svoji spletni strani objavljen tudi seznam ukrepov v času visokih temperatur v poletnem času, ki je uporaben tako za delavce kot tudi delodajalce.

Pomni:

Če delodajalec ne izvaja ustreznih (predpisanih) ukrepov proti škodljivim toplotnim vplivom na delavčevo zdravje, ga je delavec preko delavskega zaupnika dolžan o tem opozoriti. Če pa delodajalec teh vplivov (delo v izredno vročih/mrzlih pogojih) ni odpravil oziroma če je delavski zaupnik mnenja, da izvedeni varnostni ukrepi niso ustrezni in s tem na delavca preži neposredna nevarnost za zdravje oziroma življenje, ima delavec pravico odkloniti delo in zahtevati posredovanje inšpekcije dela.
Pri izbiri in naročanju delovne opreme in/ali obleke je potrebno posebno pozornost nameniti mnenju delavcev, kajti vsak delavec zase najbolje ve, kaj mu je udobno in kaj ne. Neudobna obleka (preohlapna, pretesna, neprimernih materialov, ki povzročajo srbenje, obleka, ki reže) moti delavca in mu preusmerja pozornost z dela, zaradi tega se zmanjša delovna učinkovitost ter poveča tveganje za nezgode.
Visoke temperature na delovnih mestih še dodatno bremenijo ženske med 45. – in 55. letom v obdobju menopavze. Potrebno jim je prisluhniti in prilagoditi delovne razmere (predvsem toplotne razmere, delovno obleko ter dostopnost do toaletnih prostorov in mrzle vode), da se bodo na delovnih mestih počutile kar najbolje. Delavski zaupnik naj po posvetu z njimi tovrstne probleme predstavi delodajalcu. Delodajalec je dolžen proučiti predlagane ukrepe in glede njih podati povratno informacijo. Del varnostne kulture v podjetju je tudi pozitiven odnos vodstva do upoštevanja težav delavk v menopavzi. Potrebno je ozaveščanje o problematiki menopavze na delovnem mestu, ki pa ne sme posegati v zasebnost posamezne delavke.

On 15. septembra, 2017 / Mikroklima