Objavljena nova Umanoterina študija o ekonomskih ter ogljičnih neenakostih v Sloveniji in svetu
SPOROČILO ZA JAVNOST
Ljubljana, 25. 9. 2024 – “Teme Onesnaževalna elita nas vodi v podnebni zlom nismo izbrali naključno,” so ob pričetku včerajšnjega dogodka izpostavili organizatorji. Skrajni čas je namreč, da razumemo, da po eni strani podnebna kriza ni le okoljsko vprašanje, temveč ima posledice za vse nas, po drugi strani pa da podnebna politika, ki ne upošteva ali celo povečuje naraščajoče družbene neenakosti, ne more biti uspešna. Na dogodku je bila med drugim prvič predstavljena Umanoterina študija o ekonomskih ter ogljičnih neenakostih v Sloveniji in svetu, katere sporočilo je jasno: planet gori, onesnaževalna elita pa priliva olje na ogenj.
Dogodek je otvorila Ajda Cafun iz Umanotere, ki je predstavila koncept onesnaževalne elite, razreda največjih lastnikov kapitala, ki nas s svojo luksuzno potrošnjo, kapitalskimi naložbami in političnim vplivom vodi v podnebni zlom. To se dogaja tudi v Sloveniji, kjer najpremožnejši kopičijo svoje premoženje, prekomerno onesnažujejo in preprečujejo trajnostno družbeno preobrazbo. Povedala je, da ima v Sloveniji “zgolj odstotek najpremožnejših v lasti 23 % vsega zasebnega premoženja, povprečni posameznik iz te skupine pa je neposredno odgovoren za kar 11-krat več letnih izpustov kot oseba iz manj premožne polovice prebivalstva.” Prvič je predstavila tudi novo študijo z naslovom Onesnaževalna elita nas vodi v podnebni zlom – Ekonomske in ogljične neenakosti v Sloveniji in svetu, prvo tako v slovenskem prostoru.
Lucas Chancel, višji ekonomist v Laboratoriju za svetovno neenakost, je v svojem predavanju izpostavil, da sta neenakost in onesnaževanje prepletajoči se težavi. Onesnaževanje je problem neenakosti, ker ustvarja zmagovalce in poražence. Raziskave kažejo, da so najpremožnejši največji onesnaževalci – imajo največjo dolžnost, hkrati pa tudi zmožnost, te emisije zmanjšati. “Zeleni prehod mora biti pravičen, v nasprotnem primeru ne bo deloval. Vsak izpust šteje in kdor največ onesnažuje, bi moral največ plačati.” Poudaril je, da pravičnost zelenega prehoda leži v sorazmernem obdavčenju. Kot je sam zaključil: “Davki so cena obstoja civilizacije.”
Da morajo biti delavci in podnebni aktivisti tisti, ki narekujejo pravični prehod, financirati pa bi ga morali tisti, ki so imeli v preteklosti največ koristi zaradi ustvarjanja ogromnih izpustov emisij, je poudaril Emanuele Leonardi, ekonomski sociolog in raziskovalec na bolonjski univerzi. Predstavil je primer avtomobilske italijanske tovarne GKN, kjer so se delavci po množičnem odpuščanju mobilizirali in moči združili z italijanskim gibanjem za podnebno pravičnost. Primer dokazuje, da so možne točke zbliževanja med delavci in podnebnimi gibanji številčne. Povedal je, da je za doseganje podnebne pravičnosti potrebno “radikalno prevetriti model proizvodnje in potrošnje, ki trenutno temelji na močni asimetriji moči.” Kako bi to izgledalo v praksi? “Kolektivno lastništvo ključnih sektorjev za vodenje industrijske politike v skladu z ekološkimi načeli; zmanjšanje porabe najbogatejših, s čimer bi zaščitili najšibkejše dele prebivalstva; hkratno zmanjšanje podnebnega bremena porabe superbogatih in uvedba resnično univerzalnih ukrepov blaginje.“
Za socialno-ekološki preobrat družbe si bomo nujno morali prizadevati na sistemski ravni, eno sredstvo za to pa so gotovo politike. Kako bi izgledale napredne socialno-podnebne politike, ki bi zmanjševale družbene neenakosti in hkrati prispevale k zmanjšanju emisij, je na dogodku povzela Ajda Cafun iz Umanotere. “Politike bi bilo potrebno razvijati na štirih področjih, in sicer na področju davčne politike, spodbud za pravičen zeleni prehod, javnih storitev in predpisov,” je izpostavila. Konkretno bi se to med drugim udejanjalo skozi progresivni davek na premoženje visoke vrednosti, financiranje celovite energetske prenove stanovanj, krepitev javnega potniškega prometa in uvedbo štiridnevnega delavnika za enako plačo.
Kako si bomo torej kot družba v praksi prizadevali za socialno-ekološki preobrat ter kaj so zgodovinski trendi in trenutna politična dejstva, ki na proces vplivajo? To so bila vprašanja, na katera so odgovarjali gostje okrogle mize.
Marko Hočevar, raziskovalec na Fakulteti za družbene vede: “Ključno vprašanje je vprašanje razmerij moči v družbi. Komu je v interesu, da se nekaj zgodi? Študije Nizozemske in ZDA predstavljajo naraščajoče ukrepe v skladu z interesi najvišjih dohodkovnih razredov – veča se diskrepanca med predstavniki ljudstva in državljani, predvsem v smislu materialnega položaja in izobrazbe. V parlamentu so neproporcionalno zastopani bogati izobraženi ljudje, ki nagovarjajo le sebi enake.”
Mojca Žerak, predsednica Sindikata Mladi plus: “Delavski in podnebni boj imata skupnega sovražnika – kapitalistično gospodarstvo, ki temelji na ustvarjanju dobičkov. Posledično bi si človek mislil, da bi bil skupni boj neizogiben, a temu ni tako. To smo videli že v Anhovem, kjer je bil zaradi škode ljudem in okolju zahtevan nov zakon, a so se sindikati postavili proti zakonu in za ohranitev delovnih mest. Pomembno je, da se nevarno onesnaževalna podjetja zapre, za sindikate pa to ne bo prioriteta. Oboji imajo prav, a problem je, da rešitve vsi iščemo znotraj sistema. Misliti moramo alternativne sisteme, ki bi potrebe družbe in okolja postavile pred dobiček.”
Boštjan Remic, strokovni sodelavec društva Focus: “Državljani so pogosto zelo skeptični do zelenega prehoda od zgoraj, ker so to ukrepi, ki zasledujejo interese kapitalističnega razreda. Taki zeleni prehodi potem vplivajo na to, kako ljudje živimo – še posebej, kako živijo določene družbene skupine, na primer kmetje. Upirajo se, ker se jim znižuje življenjski standard, ne ker bi bili proti ekološkim ukrepom. Tudi nekatere trenutne rešitve zelenega prehoda niso popolne. Električni avtomobil je omejena rešitev, potrebujemo javni prevoz in druge oblike trajnostne mobilnosti, ker vsa ta tehnologija potrebuje neke surovine, kar poglablja problem ekstraktivizma. Ta se izvaja na globalnem jugu, kjer lokalni prebivalci od tega nimajo nič, razen okoljskih problemov.”
Fotografije dogodka najdete tukaj.
Dodatne informacije: Ajda Cafun: ajda@umantera.org, 01 439 7100
