Izgorelost na delovnem mestu

Glej tudi

Poklicne bolezni in bolezni v zvezi z delom

Intenzivnost dela in nezdrava delovna preobremenitev na delovnem mestu

Izgorelost je stanje skrajne psiho-fizične in čustvene izčrpanosti. Izgorelost lahko prizadene tudi tiste zaposlene, ki so bili pred tem uspešni, ki so obvladali zahtevne in obremenilne situacije, a so za dosego visokih rezultatov potisnili svoje potrebe na zadnje mesto. V izgorelost vodijo specifična ravnanja. Če oseba spregleda svojo preutrujenost in si nalaga še več dela, se opozorilni znaki zgolj pritajijo, vrata do psiho-fizičnega zloma pa se s tem na široko odprejo. Kronična utrujenost še ne pomeni izgorelosti, ampak je najpogosteje zgolj simptom delovne izčrpanosti, ki je normalna posledica prekomernih delovnih obremenitev. Ko pa je povezana z deloholizmom, je lahko oseba kandidat za izgorelost.

Kadar obseg delovnih obveznosti dolgo presega zmožnosti posameznika, lahko pride do njegovega telesnega in čustvenega kolapsa. Kljub temu, da izgoreli delavec dela več in več, da bi opravil vse naloženo delo, je zaradi izčrpanosti njegova učinkovitost vse manjša.

Posamezniku se ne sme naložiti bremen, ki presegajo njegove zmožnosti. Kolapsirajo navadno najbolj pridni, ki jim je zato najlažje nalagati nove in nove naloge. Opaziti je treba, kdaj jim je naloženo preveč delovnih nalog in se zavzeti zanje!

Telesni in čustveni kolaps zaradi izgorelosti zahteva dolgotrajno bolniško odsotnost in dolgo okrevanje. Lahko pride do življenjske ogroženosti.

Izgorelost se lahko prepreči tako, da se zaposlenemu posreduje natančne informacije o delovnem mestu, jasno specifikacijo zadolžitev in delovnih nalog (tako posameznik dobi realno sliko o delovnem mestu in se nanj pripravi).

Izgorelost je bolezen v zvezi z delom

61. člen ZVZD-1: Bolezen, povezana z delom, je bolezen, pri kateri ima delovni proces oziroma delovno okolje vlogo predisponirajočega, ne pa vzročnega dejavnika za njen nastanek.

OPOMBA: Predisponiran pomeni dovzeten za neko bolezen. To pomeni, da delovni proces pospešuje nastanek te bolezni, čeprav ni njen glavni vzrok.

Zaposleni v poklicih, ki vključujejo vsakodnevno in neposredno komunikacijo z uporabniki (sociala, zdravstvo, izobraževanje), so pogosto žrtev izgorevanja na delovnem mestu. Narava njihovega dela zahteva vživljanje (empatijo) v emocionalna stanja ljudi, s katerimi delajo. Če jim zaradi omejenih možnosti ne morejo pomagati, jih to izčrpa čustveno, psihično in fizično.

Tveganje za izgorevanje so tudi nekatere osebnostne značilnosti zaposlenih, ki delajo z zelo visokimi cilji in pričakovanji, z velikim entuziazmom, delo jim pomeni področje samopotrjevanja, stremijo k perfekcionizmu in ne si znajo postaviti mej pri delu.

Diagnoza, simptomi in prognoza zdravljenja:

Izgorelost je vključena v Mednarodno klasifikacijo bolezni 10. in 11. izdaje, vendar ne kot motnja, ampak samo kot »poklicno stanje«. V klasifikacijo duševnih motenj DSM-5 pa ni vključena. V Sloveniji je v rabi kot dopolnilna diagnoza, zato jo zdravniki navedejo kot diagnozo glede na prevladujoče simptome (npr. kot depresivno motnjo).

Glej: 27/2019 e-novica ZSSS: Izgorelost uvrščena na seznam diagnoz WHO

Simptomi so: fizična utrujenost, mentalna in čustvena izpraznjenost, pojav fizičnih simptomov stresa, povezanost teh simptomov z delom in pojav pri posameznikih, ki prej niso trpeli zaradi psihopatologije. Simptomi so čustvene, kognitivne, vedenjske ali fizične narave. Razvijajo se počasi in so zato na začetku težko prepoznavni.

Vpliv na zdravje: Pri izgorelem posamezniku lahko pride do oslabljenega imunskega sistema, zmanjšane odpornosti, kardiovaskularnih težav, visokega krvnega tlaka, trebušnih težav, kronične utrujenosti, telesne izčrpanosti, upada energije, psihičnih motenj in psihosomatskih motenj. Med čustvene posledice izgorelosti uvrščamo občutki tesnobe, napetosti, depresije, pesimizem, pomanjkanje volje za delo, otopelost.

Vir: tudi Wikipedija

Publikacije:

ŽEPNI PRIROČNIK ZA DELAVSKE ZAUPNIKE ZA VARNOST IN ZDRAVJE PRI DELU

Ukrepanje v zvezi z izgorelostjo v delovnih organizacijah (Addressing burnout in organisations), ETUI, 2024, v angleščini

Izgorelost na delovnem mestu, Pregled podatkov in političnih odgovorov v EU, (Burnout in the workplace, A review of data and policy responses in the EU), EUROFOUND, 2018

Izgorelost, tematska številka Delavske enotnosti, marec 2024:

Vabljeni k nakupu tematske številke v elektronski obliki na tej povezavi!

Dr. Marjan Bilban (v tematski številki DE o izgorelosti, marec 2024):

Prva stopnja izgorevanja je sicer izčrpanost: občutek kronične utrujenosti, ki ga taka oseba ignorira ter presega z aktiviranjem novih in novih osebnostnih resursov…

Druga stopnja izgorevanja je t. i. preizčrpanost: »Pojavijo se močni telesni in kognitivni simptomi preizčrpanosti in občutek ujetosti v način življenja, dela in odnose…

Tretja stopnja je t. i. adrenalna izgorelost: Pride do skoraj popolne izgube energije, velikega psihofizičnega in nevrološkega zloma (disfunkcija osi HHS: hipotalamus – hipofiza – nadledvična žleza), ki se pogosto manifestira kot psihična motnja – ponavadi v obliki hudih depresivnih simptomov, ki lahko pripeljejo celo do samomora, lahko pa pride do infarkta, hudih prebavnih težav in podobmo. V to stopnjo uvrščamo tudi stanje neposredno pred zlomom, ko so vsi simptomi na višku, vendar se človek kljub temu navzven trudi vzdrževati videz aktivnosti, pri čemer ne zmore več nikakršnega prilagajanja spremembam okoliščin. V to stopnjo spada tudi obdobje po zlomu, ko prvi popolni izčrpanosti sledijo intenzivni vpogledi, sprememba vrednostnega sistema ter osebnostnih lastnosti. Obdobje pred zlomom lahko traja nekaj mesecev, sam zlom nekaj tednov, okrevanje po njem pa v povprečju dve do štiri leta. V obdobju pred adrenalnim zlomom so poleg intenzivne telesne in psihične simptomatike značilni tudi: izguba občutka za čas; nezmožnost odločanja; neprepoznavanje manipulacij; močne motnje spanja, ponavadi kot nespečnost ali prekinjeno spanje; napadi besa, skrajni cinizem; depresivni občutki; skoraj popolna prekinitev socialnih stikov, tudi z najbližjimi ljudmi; odsotnost pobud; nezmožnost načrtovanja, odsotnost sanjarjenja; napadi joka; izguba smisla ter varnosti in podobno. Zvišanje kortizola, ki se pojavlja pri izgorevanju pred adrenalnim zlomom, se lahko kaže kot hiperglikemija, evforija, povišana energija, vznemirjenost, povišanje želodčne kisline, povišan krvni tlak, pa tudi zmanjšanje mišične mase in prerazporeditev maščobe v telesu (centralna debelost) ali kot zmanjšan imunski odziv organizma. Pomanjkanje kortizola po adrenalnem zlomu se lahko odraža kot hipoglikemija, nemir, nespečnost, nesposobnost koncentracije, depresivnost, apatija, utrujenost (znižana presnova ogljikovih hidratov), razdražljivost, negativizem, upad iniciativnosti ali socialna izolacija. Neposredno ali posredno pride lahko do motenj v delovanju vseh organov v telesu. Pride do motenj v imunskem sistemu. Lahko pride do otekanja, omotičnosti, driske ali zaprtosti, znižanega krvnega tlaka, vrtoglavice. Pride lahko tudi do motnje v recepciji serotonina, kar ima za posledico depresivno simptomatiko. Lahko pride tudi do motenj v delovanju prednjega možganskega režnja, kar ima za posledico spremembe v presoji in obnašanju osebe, spomina in izražanja čustev. Značilni so tudi: ekstremno močan upad telesne energije (vsak telesni gib predstavlja izjemen napor); onemogočeno ali skrajno oteženo ohranjanje budnosti (spanje tudi po osemnajst ur dnevno); zmanjšanje odpornosti; bolečine v mišicah in sklepih brez predhodnega napora ali znakov patoloških sprememb; intenzivni znaki senzorne presaturiranosti in izčrpanosti, ki se lahko stopnjujejo do nekaterih nevroloških simptomov (mravljinčenje po vsem telesu, tremor, moteča svetloba …); nezmožnost koncentracije (nezmožnost branja ali razumevanja prebranega); trganje miselnega toka; skrajno omejen kratkoročni spomin in motnje priklica; nezmožnost odločanja; »priprava na suicid ali suicidalna dejanja bilančnega tipa (občutek ujetosti, objektivne nemoči in predvsem izguba nadzora nad lastnim življenjem, ne pa izguba volje do življenja)«; občutek skrajne ranljivosti in nezaščitenosti; občutek nemoči in krivde, ki so posledica zmanjšane sposobnosti, zamenja močna jeza in skrajni cinizem ter izrazito pozitivna samopodoba; po nekaj dneh popolne nemoči se začnejo pojavljati izjemno jasni vpogledi v svoj življenjski položaj; kljub težavam s koncentracijo in spominom je mišljenje zelo jasno, vendar nepovezano z emocionalno in motivacijsko komponento. Po drugi strani so lahko posledice adrenalnega zloma trajne in lahko pripeljejo do invalidske upokojitve. Najbolj značilne so: močan upad delovnih sposobnosti; nenadni močni padci psihofizične energije brez predhodne aktivnosti; nezmožnost vzpostavljanja psihofizičnega ravnotežja; periodično vračanje simptomov akutnega adrenalnega zloma v obremenilnih položajih; izrazit odpor do prejšnjih življenjskih in delovnih položajev, celo nezmožnost vračanja vanje in osebnostne spremembe (odgovornost za druge zamenja odgovornost zase), spremembe vrednostnega sistema (zlasti upad altruizma in storilnosti kot vrednote).